Odlašanje je za nekoga bolj, za drugega manj značilno. Včasih je odlašanje posledica prezasedenosti, ko enostavno ne moremo vsega opraviti in nato prioritetno odlašamo z določenimi stvarmi. Včasih, niti ne tako poredko, je odlašanje posledica strahu in si jo najlažje razložimo z rekom: “Kar ne veš, ne boli.” Včasih pa je odlašanje le posledica zmote.
Pri sluhu je težko opaziti kdaj se je ta poslabšal in še težje je določiti kdaj se je pričelo pešanje sluha. Pogosto, ne samo pri sluhu, napako ljudje raje vidimo pri drugih kot pri sebi. Vsi drugi govorijo tiho in nerazločno, le tisti, s katerimi preživimo največ časa, pa navadno ne (zakaj je temu tako, nekoliko kasneje). Dr. Elisabeth Kübler-Ross, v Švici rojena pisateljica in psihijatrinja, je leta 1969 izdala še danes zelo široko sprejete faze žalovanja, skozi katere gremo vsi ob izgubah:
- Zavračanje in izolacija
- Jeza
- Pogajanje
- Depresija
- Sprejemanje
Žalovanje se pojavlja kot odgovor na lastno terminalno bolezen, izgubo tesnega razmerja ali smrt bližnjega. Čeprav jih vsak doživlja in preživlja različno, pa ob izgubah vsi gremo skozi te faze.
Če vzamemo izgubo sluha kot primer žalovanja, se logično najprej pojavi zanikanje. To je povsem naravna reakcija, katera je le plod naših obrambnih mehanizmov. Izolacija se počasi pričenja vse bolj izražati, saj “drugi” ne znajo več normalno govoriti in ne razumejo naših tegob. Jeza hitro sledi, ker v nedogled ne moremo zanikovati, tako nam realnost in bolečina kmalu prepikneta mehurček zanikanja. Skrivoma se nato skušamo pogoditi z Bogom, višjo silo ali s samim seboj. Gre za ponovni beg pred realnostjo in odlašanje neizbežnega, ne tako poredko pa se pogajanje lahko spremeni v občutke krivde, če začnemo med pogajanjem igrati sebi nevarno igro, ki se imenuje: “Kaj če bi…” Depresija je še najbolj logična faza, ko nam racionalnost in čas uničita vse mehurčke in obrambne mehanizme in nam ne preostane drugo, kot sprejeti dejstvo, sprejeti izgubo. Zadnje faze pa žal ne dosežemo vsi in je tudi edina od faz, ki je vedno zadnja po vrsti. Morda jih kdo doživi v različnem vrstnem redu in se v različnih fazah različno dolgo zadrži, a sprejeti izgubo je najtežje dejanje.
Sam sem ob prvem spoznavanju s to “teorijo” hitro preveril ali sem res ob svoji izgubi brata šel skozi te faze. Že takrat mi je bilo dokaj boleče potrditi njeno hipotezo in tudi sedaj sem ob pisanju tega članka moral kar nekajkrat poseči po robčkih, a dejstvo je, da je imela prav. Čeprav sem s prvimi štirimi fazami opravil v nekaj mesecih in se pogajal pred fazo jeze, sem vsaj z eno nogo v zadnji fazi ostal ujet še dobrih 10 let.
Izguba sluha je nekaj, kar normalno slišeči in tisti ujeti v prvih fazah, težje enačijo z drugimi izgubami. Ljudje pravijo, da se zaveš kaj si dejansko izgubil šele takrat, ko to izgubiš, zato je skrb za preventivo skoraj vedno v podrejenem položaju kurativi. Sprejetje naglušnosti ni majhen korak, prav tako niti slučajno ni majhen korak naslavljanje naglušnosti s slušnimi aparati, a ne glede na število in velikost, je prvi korak vedno bil, je in bo vedno najpomembnejši. Brez prvega koraka nobenega drugega ne bo!
Zakaj pa slabše slišeči bolje razumejo svoje partnerje od drugih ljudi? Prvi osumljenec tega primera in splošnega odlašanja rehabilitacije sluha je kotni girus. Kotni girus (Angular gyrus) se v možganih nahaja v neposredni bližini režnjev, ki so odgovorni za naše občutke otipa, vida in sluha. Naši možgani skušajo biti vedno korak pred našo zavestjo že iz preživitvenih razlogov. Sploh najstarejši del možganov, katerem pravimo tudi plazilski možgani, reagirajo vedno pred nami, pred našim zavedanjem. Ti se ravnajo glede na izkušnje in v našo zaščito reagirajo še preden se mi zavemo kaj se je zgodilo (npr. če ob zviti vrvi na tleh odskočimo zaradi podobnosti vrvi s kačo). Na istem principu temeljijo vse čarodejske iluzije, ko naši na občutke vezani režnji sklepajo “sami” oz. pred nami. Že ena sama senca nam lahko popolnoma spremeni občutek prostora, tako nam lahko tudi en sam zvok popolnoma spremeni občutek prostora in vsebino slišanega. Izkušnje tukaj igrajo OGROMNO vlogo! S partnerji smo izkusili marsikaj in pogosto lahko dokaj uspešno sklepamo kaj bo naš partner povedal, storil ali si mislil. Pri partnerkah je malo težje, saj nežnejši spol lažje slišimo kot razumemo 🙂 Šalo na stran, to je poglavitni razlog, zakaj naša partnerka ali partner za razliko od preostanka sveta, govori “bolj” normalno in razumevajoče. V zagovor lahko prištejemo tudi dejstvo, da vedno drugi prej opazijo kdaj smo zrastli, shujšali v obraz, ipd. Partnerji se navadno že zaradi svojega in skupnega lažjega bivanja prilagodijo (zavedajoč ali ne), nekaj, kar se preostanek sveta ne bo.
Ob koncu članka vas vabim na (letno) preverjanje sluha. Test sluha je v večini primerov brezplačen, v naših slušnih centrih je vedno brezplačen, zato odlašanje v tem primeru nima ravno primernega izgovora. Izgubite lahko le trenutek časa. Zavedam se, da je tudi čas nepovraten in tukaj govorimo o dobrih 10 minutah časa. Prav tako je nepovratna izguba sluha in z njo povezano razumevanje, je pa OGROMNA razlika rehabilitirati začetno, lažjo naglušnost in rehabilitirati težjo naglušnost, ko se več sploh ne da komunicirati oz. zelo težko. Zamislite si naglušnost kot rano, dlje kot se bo odlašalo, do več zapletov bo prišlo in obratno, prej kot bo rana oskrbljena, prej bo sanirana!